 |
| Slika je simbolična |
Ganljiva zgodba, ki je obšla svet! V
resnici je to zgodba milijonov ljubljenčkov, ki vsako leto umrejo v
ameriških in kanadskih zavetiščih za živali. Pa še kje drugje. Po celem
svetu! Tudi v tem primeru priporočamo branje in temeljiti premislek!
Veseli bomo, če boste povezavo delili tudi s prijatelji.
Ko so rastli, sem postala njihova
prijateljica. Oprijeli so se mojega kožuha in se dvignili na svoje
negotove noge, vtikali so prste v moje oči, raziskovali moja ušesa in me
poljubljali po nosu. Rada sem imela vse v zvezi z njimi, njihove dotike
– saj je tvoj dotik postal zelo redek – in branila bi jih s svojim
življenjem, če bi bilo treba.
Priplazila bi se v njihove postelje
in poslušala njihove skrbi in skrite sanje. Skupaj smo čakali zvok
tvojega avta na cesti. Včasih, ko so te vprašali ali imaš psa, si iz
denarnice izvlekel mojo sliko in jim pripovedoval zgodbe o meni. V
zadnjih letih pa samo odgovoriš z "da" in zamenjaš temo pogovora. Iz
"tvojega psa" sem se spremenila v "nekega psa" in žal ti je bilo vsakega
stroška v zvezi z mano.
Zdaj se ti odpira nova karierna
priložnost v drugem mestu, zato se boste preselili v stanovanje, v
katerem niso dovoljeni ljubljenčki. Sprejel si pravilno odločitev za
svojo "družino", a nekoč sem bila jaz tvoja edina družina.
Bila sem navdušena nad vožnjo z avtom,
dokler nismo prispeli v zavetišče za živali. Začutila sem vonj po psih
in mačkah, vonj po strahu, obupanosti. Izpolnil si papirje in rekel
"vem, da boste našli dober dom zanjo". Skomignili so z rameni in te
žalostno pogledali. Oni razumejo, kakšne so možnosti psa ali mačke
srednjih let, kljub "papirjem". Moral si povleči sinove prste z moje
ovratnice medtem ko je kričal "Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da
odpeljejo mojega psa!" Skrbelo me je za njega, skrbelo me je, kaj si ga
ravnokar za celo življenje naučil o prijateljstvu in predanosti, o
ljubezni in odgovornosti ter o spoštovanju. Za slovo si me potrepljal po
glavi, izognil si se pogledu v moje oči in vljudno odklonil, da bi vzel
mojo ovratnico in povodec s seboj. Imel si rok v službi, in zdaj ga
imam tudi jaz.
Ko si odšel, sta dve prijazni gospe rekli, da si
verjetno vedel za svojo selitev že pred meseci, pa nisi niti poskusil,
da bi mi našel drugi dom. Zmajali sta z glavo in vprašali "Kako si
lahko?"
 |
| Slika je simbolična |
V zavetišču so do nas pozorni toliko,
kolikor jim to dopušča zapolnjen urnik. Seveda nas nahranijo, a apetit
sem izgubila že pred dnevi. Na začetku sem vsakič, ko je nekdo šel mimo
moje ograde, pritekla v upanju, da si ti - da si se premislil – da so to
bile samo grde sanje... ali pa sem upala, da je vsaj nekdo ki mu je
mar, kdorkoli ki bi me lahko rešil. Ko sem se zvedela, da se ne morem
kosati z razigranostjo srečnih kužkov, ki so neobremenjeni s svojo
usodo, sem se umaknila v oddaljen kot in čakala.
Slišala sem
njene korake, ko je ob koncu dneva prišla po mene in odtavala sem za njo
po hodniku v ločeno sobo. Blaženo tiho sobo. Postavila me je na mizo,
me drgnila po ušesih in rekla naj ne skrbim. Moje srce je razbijalo v
pričakovanju, istočasno pa sem tudi čutila olajšanje. Ujetnik ljubezni
je prišel do konca svojih dni. Glede na mojo naravo, sem bila bolj
zaskrbljena zanjo. Breme, ki ga nosi, je težko in to vem, tako kot sem
poznala vsako tvoje razpoloženje.
Nežno je zategnila obvezo okrog
mojih sprednjih tačk in po licih ji je pritekla solza. Polizala sem
njeno dlan na enak način kot sem pred mnogimi leti tolažila tebe.
Strokovno je vtaknila votlo iglo v mojo žilo. Občutila sem ubod in mrzla
tekočina je začela teči po mojem telesu, zaspano sem se ulegla, jo
pogledala v oči in zašepetala "Kako si lahko?"
Mogoče je razumela
mojo pasjo govorico, zato je rekla "Žal mi je". Objela me je in hitela
razlagati, da je njena naloga, da me pospremi v boljši kraj, kjer ne bom
prezrta ali zlorabljena ali zapuščena, ali da bi morala sama poskrbeti
zase – ljubeč in svetel kraj, ki je popolnoma drugačen od tega
zemeljskega prostora. S svojimi zadnjimi drobci energije sem ji s
premikanjem repa poskusila povedati, da moj »Kako si lahko?« ni bil
namenjen njej. Namenjen je bil tebi, Moj Ljubljeni Gospodar. Vedno bom
mislila nate in vedno te bom čakala.
Želim vam, da bi vam vsi v vašem življenju izkazali toliko predanosti.
Opomba avtorja:
Če
ste med branjem "Kako si lahko?" imeli solzne oči, kot sem jih imel jaz
med pisanjem, je to zato, ker je to zgodba milijonov ljubljenčkov, ki umrejo vsako leto v ameriških in kanadskih zavetiščih za živali. Zgodbo lahko v nekomercialne namene širi kdorkoli, le označena mora biti s pripadajočo oznako avtorske pravice.
Prosim,
uporabite jo za ozaveščanje, na vaših spletnih straneh, na okrožnicah,
na tablah v zavetiščih in pri veterinarjih. Povejte javnosti, da je
odločitev o sprejetju ljubljenčka v družino življenjska odločitev, da si
živali zaslužijo našo ljubezen in skrb, da je iskanje novega doma za
vašega ljubljenčka vaša odgovornost, da se za dober nasvet lahko obrnejo
na lokalne dobrodelne organizacije ali združenja za dobrobit živali in
da je vsako življenje dragoceno. Prosim, pomagajte pri preprečevanju
usmrtitev in spodbujajte kampanje za sterilizacijo oz. kastracijo, ki
zmanjšajo število nezaželenih živali.
Avtor zgodbe: Jim Willis
Prevod: Bobi4ever Team ---> www.bobi4ever.net
